Piczo

Log in!
Stay Signed In
Do you want to access your site more quickly on this computer? Check this box, and your username and password will be remembered for two weeks. Click logout to turn this off.

Stay Safe
Do not check this box if you are using a public computer. You don't want anyone seeing your personal info or messing with your site.
Ok, I got it
NAZAJ
Konji

1. ZGODOVINA KONJ

Konji spadajo v rod EQUUS. Imajo lepo telo, krepke noge in dolgo glavo z velikimi očmi in gibljivimi uhlji. Vrat ima močan, dlaka je mehka in kratka, imajo lepo grivo. Prepoznamo ga po enem, nerazklanem kopitu na nogah.Konji so bili razširjeni na velikem delu srednje in severne Evrope, Azije, Afrike. V Evropi so jih ljudje izrinili iz naravnega okolja, v Afriki in Aziji pa še živijo v velikih čredah. Hranijo se s travo, z različnimi zelišči in drugimi rastlinskimi snovmi.

Konje so udomačila srednjeazijska ljudstva - na Kitajskem, v Indiji in v Egiptu. Divji konj, se je imenoval TARPAN, in je že izumrl. Bil je majhen, s kratkimi nogami. Vedno je živel v čredi, ki je štela 100 in več konj. Še danes divji konji živijo v čredah, ki ji vodi žrebec. Pomikajo se iz kraja v kraj, navadno proti vetru. Konj je zelo pozorna in plašna žival. Ozirajo se okrog z visoko dvignjeno glavo, strižejo z uhlji, da nevarnost odkrijejo pravočasno. Žrebec je popoln gospodar črede in vsi konji v njegovi čredi se morajo lepo obnašati. Preganja pa mlade žrebce, ki čredi sledijo v razdalji. Če opazi nevarnost, glasno zahrza in nažene čredo stran od nevarnosti. Napade vsakršno divjo žival, jo pobije s kopiti. Tudi žrebci med sabo se bojujejo, predvsem za naklonjenost kobil. Mladi žrebci si morajo včasih krvavo izbojevati svoje mesto v čredi.


2. DOMAČI KONJ

2.1. Ujahavanje konj
Konji so danes največkrat udomačeni. Vendar jih ne moreš jahati brez, da bi bili ujahani - morajo se naučiti nositi jahača v sedlu. Mlade konje lahko začnemo učiti, ko so stari 3 - 4 leta, drugače jim lahko uničimo hrbtenico in je kasneje konj nesposoben za delo, niti ga ne moremo jahati. Učenje moramo prepustiti strokovnjaku, saj so padci s konja lahko zelo boleči. Konj ima 3 načine hoje: KORAK, kjer hodi z normalnimi koraki, KAS, to je dvotaktna hitra hoja in GALOP tritaktno gibanje, to pa je dirjanje konja ali tek.

2.2. Prebivališče konja
Konj doma živi v hlevu, kjer je privezan. Boljše pa je, če ima konj svoj prostor, ki se imenuje BOKS. Tu ni privezan in se lahko prosto giblje. Boks naj bi bil velik 3 x 3 m (odvisno od velikosti konja). Po tleh mora biti nastlano z žagovino ali slamo, da konj ni preveč umazan, pa tudi, da je suho. Veliko pasem konj lahko živi na prostem, tudi pozimi. Dobijo bolj debelo dlako in so zaščiteni pred mrazom. Konji ponoči ležijo in spijo. Tudi podnevi se uležejo, zato ni res, da konji nikdar ne ležijo. Stojijo samo takrat, če so bolni, ker se težko poberejo. Pa tudi stari konji redko ležijo, saj so bolj okorni in težje vstanejo.

2.3. Prehrana konja
Konji se prehranjujejo s kvalitetnim senom, slamo, ovsom, različni briketi, krmila, dodajajo pa se mineralne snovi in druga krmila. Kot priboljšek lahko dobijo suh kruh (samo suh kruh lahko grizejo, mehkega kruha jim ni dobro dajati, ker jim lahko škodi), korenček, jabolka in posebni sladkorčki za konje. Nikar pa mu ne smemo dajati belega sladkorja, ki ga uporabljamo pri kuhanju. To mu lahko močno poškoduje zobe. Tako mu s tem naredimo samo slabo.

Poleti se prehranjujejo s travo, ki jo dobijo na pašnikih. Zato je dobro, da so konji čimveč zunaj, na odprtem, na zraku, saj je to njihovo naravno okolje. Bolje je, če konj ni predebel. Potem se ga loteva veliko manj bolezni, pa tudi za delo je bolj primeren. Pri konjski prehrani je potrebno biti zelo pozoren, saj je zanimivo tudi to, da konj ne more bruhati in lahko zboli, dobi koliko, ki je najpogostejša konjska bolezen.

2.4. Razmnoževanje konja
Pri konjih ločimo KOBILE, ŽREBCE, KASTRATE, ki ne morejo imeti potomcev in ŽREBETA, mlade konjiče. Kobila povrže vedno samo 1 mladiča. V naravi se konji parijo povprek. Ljudje so si spet izmislili svoj način in začeli križati različne pasme konjev. Odvisno od tega, za kaj so jih pač potrebovali. Iz rodovnika so naredili pravo znanost. Sploh je parjenje pri čistokrvnih pasmah izjemno pomembno, saj se dobre lastnosti prenašajo iz roda v rod.

V Sloveniji vsako leto razpišejo, v katerih krajih imajo žrebce, ki imajo licence za parjenje. Če želiš to narediti sam, na skrivaj, s kakršnim koli žrebcem, je to kaznivo dejanje in plačaš kazen. Kobile (ki morajo biti zdravstveno pregledane) pripeljejo v tisti kraj k žrebcu in jih pripustijo. Kobilina pojatev je vsake tri tedne. Uvaja pa se že način, da žrebcu vzamejo seme in ga vbrizgajo kobili, tako da konja sploh ne prideta več v stik. To je zaradi varnosti, saj so žrebci pri parjenju zelo agresivni in se je velikokrat že zgodilo, da so kobile poškodovali. Tudi kobila je dobro, da je na zadnjih nogah brez podkev, ker tudi ona lahko poškoduje žrebca.

3. PRIPRAVA KONJA ZA DELO

3.1. Čiščenje konja
Konj dela veliko stvari, ne samo, da ga mi jahamo. Najprej je konja potrebno dobro očistiti. Skrtačiš ga, to narediš z več različnimi krtačami, saj je ponavadi zelo prašen. Pozimi ga ne smemo kopati, ker se lahko prehladi. Ima zelo občutljiva pljuča in lahko dobi bolezen NADUHO, zaradi katere oslabi in pri težji obliki bolezni tudi pogine.
Zato ga samo dobro skrtačimo. Sčistiti mu moramo tudi kopita. To se naredi tako, da mu dvigneš nogo in s kavljem odstraniš vse, kar se mu nabere v kopitu. Potem lažje hodi. Kopito mu namažemo s posebno mastjo za kopita.

3.2. Opravljanje konja
Preden gremo na ježo, moramo konja osedlati. Imamo več različnih sedel - za preskakovanje ovir, za dresuro, za športno jahanje, vsestranska sedla… Pod sedlo mu damo odejo ali PODSEDELNICO, da konja sedlo ne žuli. Na glavo mu moramo namestiti UZDO, da imamo s tem konja pod kontrolo, sicer se nam ne bi pustil voditi. Biti moramo pripravljeni na vse.
Biča ne potrebujemo, kajti konj je z bičem samo še bolj prestrašen. Morda ga kdaj uporabimo za vzpodbudo, da nam konj pri delu ne zaspi. Bič je koristen tudi pri odganjanju mrčesa.

3.3. Kovanje
Konj mora biti podkovan, da mu kopito lepo raste. Raste mu zelo hitro. To lahko primerjamo z našimi nohti. Na nogah ima PODKVE. Lahko jih ima na 2 ali na vseh 4 nogah. Kuje se na vsake šest do osem tednov oziroma po potrebi, odvisno, kako hitro mu kopito raste.
Podkovan pa je tudi zaradi lažje in stabilnejše hoje. Konji, ki vlečejo kočije, imajo na nogah še dodatne konice, da jim ne drsi na asfaltu.

4. PRIPRAVA JAHAČA NA TEREN

4.1. Previdnost pri konju ni odveč
Že ko stopimo do konja, lahko pride do nesreče. Konj vidi okrog sebe zelo malo. Če se mu približamo od zadaj, nas lahko brcne, ker se nas ustraši, ne zato, ker bi bil hudoben.
Paziti moramo, ker je konj zelo plašen in se lahko ustraši že, ko ptica vzleti ali ko vidi papir na cesti. Če ga je preveč strah, zbeži, in takrat lahko pademo s konja. Zato ne smemo biti živčni, ker se to prenaša na konja. V vsaki takšni situaciji moramo ravnati mirno. Izogibati se moramo hrupa in ne smemo delati hitrih gibov. Pregledati moramo vse dele jahalne opreme, da nam kakšen trak med jahanjem ne poči, kar lahko povzroči nesrečo. Ne smemo jahati, če smo bolni (slabo počutje, nemoč…), pod vplivom alkohola, zdravil.

4.2. Obnašanje v hlevu
V hlev lahko gremo samo z dovoljenjem lastnika konjev. Ne približujemo se kobilam, ki imajo žrebeta, ker znajo biti zelo agresivne in hudobne, ker želijo zaščititi žrebe. To nam vsak konj pokaže tako, da položi ušesa nazaj - takrat izredno previdno! Ne smemo dajati hrane, brez dovoljenja. Če pa že, to naredimo z iztegnjeno dlanjo.

4.3. Oprema
Vsak, ki gre na konja, mora biti dobro opremljen. Tudi turisti se morajo tega zavedati, saj lahko pride do hudih nesreč. Obut mora biti v čevlje, najbolje z gumijastim podplatom in nizko peto, da se mu noga ne zatakne v streme, kjer ima postavljeno nogo, ali iz njega zdrsne. Najbolje je imeti jahalne škornje, ki pa so zelo dragi. Nadomestijo jih tudi ČEPSI, ki zaščitijo navaden čevelj. Oblečene mora imeti hlače, ki ščitijo pred odrgninami. Zelo pomembna je tudi ČELADA, ki zavaruje glavo. Dobro je imeti tudi ROKAVICE, da nas vajeti, s katerimi usmerjamo konja, ne ožulijo in ranijo. Prav tako so rokavice pomembne, da vajeti ne drsijo iz rok.

5. PASME KONJEV

Želela bi predstaviti nekaj najbolj tipičnih pasem konjev, ki jim imamo v Sloveniji. Konji, ki imajo pedigre (rodovnik), imajo oznako vžigosano na levem zadnjem stegnu. Velikost konja se meri na VIHER - to je tam, kjer se konča griva in do tal. So različne velikosti od ponijev, 122 cm, pa tudi do velikanov nad 180 cm.

Konji se delijo na:
1. HLADNOKRVNE konje - to so delovni konji, težki konji, z mnogo moči, pozimi so lahko zunaj; manj občutljivi;
2. TOPLOKRVNE konje - to so živahni konji, elegantni, bolj občutljivi;
3. POLNOKRVNE konje - arabci;
4. MALE konje - haflingerji, poniji;